Od Kalpe naprej sva se morala na kontrolnih točkah ustavljati in pokazati dovoljenje za vstop na to območje. Kot, da je to povezano s svetom, ki se je okrog naju močno spremenil, so se spremenili tudi formalni pogoji za gibanje na tem odročnem območju. Barve pokrajine so izginile in ostala je le rjavkasto siva. Cesta, skale, pesek, reka in celo nebo, če se je sonce skrilo, so bili vsi bolj ali manj istih barv. Na srečo se sonce ni pogosto skrilo in je sijalo s polno močjo. Na višini 3.300 metrov, kjer je sonce še precej močnejše, kot smo ga vajeni v nižinah, je bila temperatura 30 stopinj v senci. Teh razmer se spomniva s potovanja po Tadžikistanu, po zloglasni pamirski avtocesti. Tam sva se na podobnih višinah vozila ob Afganistanu dolge ure in opazovala pusti svet okrog naju. Pamirska avtocesta in dolina reke Spiti sicer geografsko ne sodijo skupaj, a so manj kot tisoč kilometrov oddaljeni in so si zelo podobni. Ko človek dolge ure zre v to sivo pustinjo, ne more mimo tega, da se ne bi vprašal, zakaj je zaradi teh, na videz ničvrednih krajev, toliko trenj in celo vojn med sosednjim državami.
Zaradi tega?
Ko sva prispela to prvega kraja na tej poti, naju je ta spomnil na kraj Kagbeni v Nepalu, ki smo ga obiskali na pohodu okrog Anapurn. Očitno nam ni lahko najti krajev, ki nas ne spomnijo na kak podoben kraj, ki smo ga na potovanjih že obiskali. Takrat, v Nepalu, se nam je zdelo, da ne potujemo le po prostoru, temveč tudi skozi čas in da smo odpotovali za kakšno tisočletje nazaj v času. Na to sva pomislila, ko sva prispela v Nako, kot se imenuje kraj nad reko Spiti, na višini 3600 metrov, saj se je čas tudi tukaj ustavil že pred stoletji. Govedo in ljudje živijo pod isto streho, ogrevajo pa se s posušenimi kravjim iztrebki. Vsekakor pa so pravi mojstri preživetja v razmerah na tej višini. Težko si je predstavljati, da v pokrajini, kjer dežja skorajda ne poznajo in kjer zaradi višine temperatura ne pade pod ničlo le štiri mesece na leto, uspejo kaj pridelati.
Uspevajo jim celo jabolka.
Na srečo si kraja Nako nisva izbrala za prenočitev, saj nisva videla niti enega hotela. Ob jezeru, kjer bi naj bil nek hotel, sva prosila za zajtrk, a nama niso imeli s čim postreči. Zapeljala sva se ven iz naselja in ustavila ob šotoru, v katerem je bila obcestna gostilna, kjer sva med kosilom z eno roko odganjala muhe, z drugo pa nosila hrano v usta.
Nadaljevala sva proti samostanu Tabo. Tam so naju na cesti sredi ničesar zaustavili štirje mladi popotniki, ki so bili na šest mesečnem tečaju za inštruktorje joge in prosili za prevoz. Vsi štirje so se stlačili na zadnje sedeže in tako po indijsko smo se zapeljali do vasice. Tabo je vasica z nekaj sto prebivalci, a je zaradi strateške lege ob reki in zaradi budističnega samostana, dokaj dobro obiskana. Čeprav je tudi tukajšnji samostan star tisočletje, je vasica, ki je zrasla okrog njega, povsem drugačna od Nako. Sodobna, s prostranim osrednjim trgom in več lokali, je neprimerno privlačnejša.
Morda bi na klopci kot je tale, lahko sedela doma, pri hiši in zrla proti Pohorju. Za to nama ne bi bilo treba prepotovati pol sveta in se izpostavljati tako zahtevnim razmeram. A to ne bi bila midva.
